Dogodek se organizira ob izidu slovenskega prevoda knjige Družbena koreografija: ideologija kot performans v plesu in vsakdanjem gibanju Andrewa Hewitta in v sodelovanju s seminarjem scenskih umetnosti Zavoda Maska. Potekal bo v petek, 10. novembra 2017 v Moderni galeriji Ljubljana, Cankarjeva cesta 15, Ljubljana. Vabljeni!
Program simpozija
| 9.45–10.00 | Polona Tratnik, uvodni nagovor predsednice Slovenskega društva za estetiko |
| 10.00–11.30 | Bojana Kunst, Družbena koreografija in gledališke institucije: Primer Volksbühne v Berlinu povezuje: Gregor Moder |
| 11.30–12.30 | Kaja Kraner, Družbena koreografija skozi estetsko vzgojo Gregor Moder, Ideologija in padec. Hewitt in Althusser povezuje: Lev Kreft |
| 12.30–14.00 | odmor za kosilo |
| 14.00–15.00 | Jan Simončič, Raj ali pekel? Lev Kreft, Marxova družbena koreografija – ponovitev, 30 let pozneje povezuje: Polona Tratnik |
| 15.00–16.00 | Andreja Kopač, Phÿsis kot udejanjanje (z)možnega (?) povezuje: Sebor Svečak |
| 16.00–16.30 | odmor |
| 16.30–18.00 | Nina Cvar, Rasializirani asemblaži: premeščanje družbene koreografije in žanr človeka Marina Gržinić, Upor proti nekropolitiki: obrat Jovita Pristovšek: Globalna mreža teles povezuje: Gregor Moder |
Organizacijski odbor: Gregor Moder, Polona Tratnik
Programski odbor: Polona Tratnik (SDE in AMEU-ISH), Gregor Moder, Janez Janša (Maska), Lev Kreft (Slovensko društvo za estetiko), Bojana Kunst (Univerza Giessen), Svebor Sečak (Hrvaško narodno gledališče Zagreb in AMEU Akademija za ples).
Delo Andrewa Hewitta, Družbena koreografija kot performans v plesu in vsakdanjem gibanju (Ljubljana: Maska, 2017) je interveniralo v polje plesnih študijev in študijev uprizoritvenih umetnosti ter ga s kombinacijo materialistične teorije ideologije in svežega pogleda na ključna poglavja iz zgodovine plesa tudi transformiralo. Hewitt vztraja, da ne smemo opustiti specifične razlike med plesom kot estetsko prakso in neestetskimi, vsakodnevnimi rituali in gibalnimi praksami. Kljub temu je osrednjo poanto njegovega dela mogoče povzeti kot misel, da lahko z izrazom koreografija – še zlasti, če ga razumemo kot telesno vajo, kot artikulacijo in razporeditev teles – opišemo tudi potrebe industrijskega načina produkcije po učinkoviti in kompleksni kompoziciji gibanja človeških teles: koreografija tekočega traka. Hewittovo delo je dragoceno tudi zaradi kritične opredelitve do dandanes povsem pretirane in pogosto tudi napačne rabe pojma performativnosti. Hewitt se za začetek vrne k pojmovanju, kakor ga je opredelila Judith Butler v zdaj že klasičnem delu Težave s spolom (Ljubljana: ŠKUC, 2001), v nadaljevanju pa, kakor nakaže že v podnaslovu knjige, tisto pojmovanje poveže s teorijo ideologije, kakršno najdemo denimo v delu Slavoja Žižka. Po nekaj več kot desetletju produktivne uporabe zamisli o družbeni koreografiji v več poljih, od kulturnih študij do študij uprizoritvenih umetnosti ter do področij politične in socialne filozofije, je napočil čas, da ta pojem ponovno kritično ovrednotimo.