Slovensko društvo za estetiko (SDE) že od ustanovitve leta 1983 v svojo dejavnost vključuje vsakoletno organizacijo znanstvenih srečanj s področja estetike oz. filozofije umetnosti in kulture. S tem bistveno prispeva k razvoju stroke ter k mednarodni kulturni in znanstveni uveljavljenosti Slovenije. Društvo je s kontinuirano konferenčno dejavnostjo vzpostavilo intenzivne mednarodne izmenjave, znotraj katerih se slovenski estetiki vidno vključujejo v mednarodni prostor in vrhunski znanstveniki iz tujine redno obiskujejo Slovenijo.
SDE je nastalo iz težnje po preseganju univerzitetnega horizonta v generaciji filozofov estetikov, ki se je začela strokovno oblikovati sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Lev Kreft se teh začetkov spominja takole: »Sredi sedemdesetih let je, kmalu po diplomi, profesor dr. Vojan Rus povabil k raziskovalnemu delu Aleša Erjavca, Janeza Strehovca in mene. Projekt raziskovanja marksistične estetike naj bi tekel več let in postavil na noge pri nas premalo razvito in tudi ne kaj posebej spoštovano filozofsko disciplino. Vsi trije smo bili za stvar, saj nas je estetika privlačila že prej, in povsem naravno je bilo, da smo se najprej lotili nekakšnega monografskega pregleda«. (Kreft, 1996)
Estetika, ki so jo dotlej poučevali na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je bila po Erjavčevih besedah »zvečine akademska stroka, ki je sledila predvsem psihološko usmerjeni filozofiji Franceta Vebra, v kateri umetnost skorajda ni nastopala kot posebna tema«. »Takšno estetiko je dopolnjeval marksizem, namreč estetika, ki so jo sestavljala posploševanja o umetnosti in lepoti, bila pa je ločena od kakršnih koli zvez s sočasnimi umetnostnimi dogodki. Ker smo tisti, ki smo v tem času končevali študij, doživljali takšno estetiko kot nepomembno za proučevanje umetnosti in ker je bilo malo verjetnosti, da bi lahko vplivali na razmere na univerzi, smo leta 1983 ustanovili Društvo za estetiko, katerega glavni namen je bil povezati raziskovanje različnih umetnostnih zvrsti ter filozofsko estetiko. V naslednjem desetletju smo se na naših vsakoletnih konferencah posvečali tako raznovrstnim temam, kot so avantgardna umetnost, metafora, status subjekta v odnosu do postmodernizma, formalizem, forma, nasilje v estetiki, kopiranje itn. Ker je slovenska kultura majhna, smo s takšnimi srečanji in spremljajočimi publikacijami vsaj do neke mere spremenili sam pomen estetike. Estetika sedaj ni bila več čista akademska disciplina, pač pa pomeni tudi različne teoretske pristope k umetnosti in kulturi ter njune analize.« (Erjavec, 1998)
Ključni korak v razpiranju področja akademske estetike v Sloveniji je bila ustanovitev Društva za estetiko leta 1983, pozneje (1987) preimenovanega v Slovensko društvo za estetiko. Med ustanovnimi člani so bili poleg Erjavca, Krefta in Strehovca tudi Frane Jerman, Peter Krečič, Janez Vrečko, Tomaž Brejc, in drugi.
SDE je vseskozi pomenilo združenje strokovnjakov heterogenih disciplinarnih usmeritev pri proučevanju vprašanj umetnosti, kulture in družbe (zlasti na presečiščih med filozofijo, umetnostno zgodovino, sociologijo, kulturnimi študiji in študiji vizualne kulture), kar se kaže že s samim izborom tem v okviru redne konferenčne dejavnosti društva. Ne glede na pestrost obravnavanih tem in pristopov pa je skupna implicitna predpostavka ostajala filozofska estetika, kar se je izkazalo zlasti v organizaciji XVI. mednarodnega kongresa estetike v Ljubljani leta 1998 pod naslovom Estetika kot filozofija.
Na začetku dejavnosti društva v osemdesetih letih je bila v središču refleksija o zgodovinskih avantgardah v Sloveniji (umanjkala je v času njihovega nastanka in delovanja) in širšem jugoslovanskem in evropskem prostoru. V devetdesetih letih so tematike društvenih kolokvijev vezane na obdobje tranzicije in preobrazbo kulturnopolitičnega prostora Evrope po padcu socializma, ki je vse bolj del globalnega okolja. V teh razmerah estetika postaja zbir zelo heterogenih teoretskih diskurzov, tako pri izbiri metodologije in teoretskih konceptov kot tudi pri izbiri predmetov teoretske obravnave, ki presega zgolj umetnost in vse bolj sega na širše področje kulture. Nadalje je tu potreba po refleksiji o novomedijski umetnosti, o novih tehnologijah in znanosti v razmerju do umetnosti itn. Danes je v ospredju potreba po stalnem prevpraševanju vloge estetike v sodobni kulturi, humanistiki in družboslovju. Če sledimo Bourdieujevi sugestiji, so možnosti za transformacije nekega polja, če njegove silnice ne težijo preprosto k reprodukciji in krepitvi, marveč k preizpraševanju različnih pozicij, velikokrat določene z redefinicijami in preseganji meja med polji, ki so zvezani z novimi viri na novo vstopajočih. Slednjim društvo namenja posebno pozornost: poleg rednih kolokvijev za že uveljavljene strokovnjake so pri društvu med letoma 1997 in 2006 potekali tudi pomladanski kolokviji za dodiplomske in podiplomske študente, ki so veliko prispevali k strokovnemu oblikovanju mlajše generacije estetikov, zato je oživitev te prakse ena od prioritet društva.
Organi društva
predsednica: Polona Tratnik
sekretarka: Stella Aslani
izvršni odbor: Polona Tratnik (predsednica), Aleš Erjavec, Lev Kreft, Mojca Puncer, Stella Aslani
nadzorni odbor: Tomaž Toporišič (predsednik), Jan Babnik, Darko Štrajn
disciplinska komisija: Aleš Čakalič, Ksenija Berk, Blaž Mazi